|
Mami, oči želim si kužka!
|
8.3.2010
|
|
|
Najpogosteje so prav otroci tisti, ki izrazijo željo po novem hišnem ljubljenčku. Ne glede na to kako močno si želimo ugoditi otrokovi želji, se moramo zavedati, da je kuža živo bitje in da moramo pri njegovi vzgoji sodelovati prav vsi družinski člani. Sama želja po kužku ni dovolj, vprašati se moramo ali smo pripravljeni sprejeti odgovornost, ki jo prinaša kuža – saj bo naš spremljevalec naslednjih 10-15 let.
Odgovoriti si moramo na nekaj naslednjih vprašanj:
• Si res želimo kužka? Ali gre zgolj za enodnevno muho?
• Si kužka želijo vsi družinski člani?
• Se zavedamo kakšno odgovornost nosimo kot skrbniki?
• Kakšnega kužka si želimo? Kakšne so naše življenjske navade? Veliko hodimo po hribih ali svoj prosti čas raje preživimo s knjigo v roki?
• Kakšen naj bo kuža? Pasemski, nepasemski, iz zavetišča?
• Kdo bo skrbel za kužka, ko zbolite ali greste na počitnice?
• Se zavedamo kakšne stroške prinaša lastništvo kužka?
• Zakaj mora kuža na sprehod, če mu je na voljo ogromen vrt?
• Bom imel kužka v urbanem okolju vedno na povodcu? Saj nikomur nič noče!
1. Si res želimo kužka?
Sami pri sebi razmislite ali gre za resnično željo po kužku. V kolikor je odgovor da, nadaljujte z naslednjim vprašanjem.
2. Si kužka želijo vsi družinski člani?
Če ste tudi na to vprašanje odgovorili pritrdilno, lahko nadaljujete z naslednjim vprašanjem. V kolikor želite le ustreči otroku vam predlagam naslednjo vajo – velja le za otroke nad 10 oz. 12 let (za mlajše ni primerna). Pol leta naj otrok vstaja zjutraj pred šolo in gre na sprehod okoli hiše ali stanovanjskega bloka za cca 15-20 min, enako naj naredi po končanem pouku ter pred spanjem. Na tak način približamo otroku kaj prinaša njegova želja. Če se po tednu dni začne izogibati sprehodom pomeni, da želja ni dovolj močna ali pa da še ni pripravljen na resno odgovornost. V takem primeru imate dve možnosti – za nekaj časa preložite nakup kužka ali pa sami prevzamete večji del sprehodov. Enako velja, če imate mlajše otroke. Če se ne vidite kako ob vsakem vremenu (dež, sonce, veter, mraz,…) sprehajate kužka – potem še ni primeren čas zanj.
3. Se zavedamo kakšno odgovornost nosimo kot skrbniki?
Vso odgovornost za težave, nesreče, pobege, ugrize kužka zakonsko nosijo skrbniki psa. Torej je to na plečih staršev oz. polnoletnih članov družine. Kuža mora biti 24 ur na dan pod nadzorom, kar pomeni, da pod nobenim pogojem ne sme biti spuščen na cesto z namenom, da se sprehodi. Prvič ni le nevarno zanj ali druge sprehajalce oz. udeležence v prometu, temveč gre tudi za prekršek – kar pomeni, da nosimo tudi finančno breme tega prekrška. V urbanih naseljih morajo biti vsi psi ne glede na velikost na povodcih, ostri psi pa opremljeni z nagobčnikom.
4. Kakšnega kužka si želimo? Kakšne so naše življenjske navade? Veliko hodimo po hribih ali svoj prosti čas raje preživimo s knjigo v roki?
Pomembno je, da izberemo kužka, ki nam ustreza po karakterju in ne zgolj po videzu. Če večino svojega časa preživimo aktivno (npr. hodimo v hribe) nam bo ustrezal neko bolj aktiven kuža (pasemski ali nepasemski). Če smo manj aktivni izberemo kužka, ki mu tak način ustreza. V kolikor smo radi doma izberemo si pa zelo aktivnega pasjega spremljevalca bomo trpeli vsi; mi – ker nam bo tak hiperaktiven kuža preveliko breme ter kuža, ker ne bodo zadoščene njegove potrebe po gibanju. Ravno zaradi nezadostnega gibanja ali premalo ukvarjanja s kužkom se največkrat razvije nezaželjeno vedenje – žvečenje copat ali čevljev, uničevanje pohištva,…
5. Kakšen naj bo kuža? Pasemski, nepasemski, iz zavetišča?
Kinološko gledano so pasemski kužki le tisti, ki imajo rodovnik. Rodovnik je dokument v katerem so vpisani predniki kužka, morebitna prvaštva prednikov, pri nekaterih pasmah pa tudi zdravstveno stanje staršev (ocena kolkov, komolcev, oči,…). V kolikor želi imeti skrbnik rodovniškega kužka rodovniško leglo morata imeti oba starša opravljen vzrejni pregled. Na vzrejnem pregledu se poda ocena zunanjosti kužka, za nekatere pasme je potrebna tudi ocena kolkov, komolcev, oči, srca (le to pridobimo pri ustreznem veterinarju), za delovne pasme pa tudi določeni kinološki izpiti (izpit dednih zasnov psa, B-Bh, IPO,…). Če kuža zadostuje vsem standardom – dobi vzrejno dovoljenje, če temu ni tako pa lahko dobi vzrejno prepoved. Na tak način ohranjamo in razvijamo določene pasemske značilnosti ter se izognemo dednim napakam. Vsi kužki v leglu dobijo rodovnik, ne nasedajte na govoričenje, da je bil kuža zadnji v leglu in zato nima rodovnika.
Če kupujemo ''čistokrvnega psa brez rodovnika'' v mnogih primerih tak kuža ne zraste v pasmo, ki smo jo kupili, poleg tega pa taka nenadzorovana reja (ne vzreja!) prinaša ogromno zdravstvenih problemov (posledično tudi veterinarskih stroškov). Večina takih kužkov (ne vsi) prihaja iz množične reje (t.i. Puppy Mills), kjer starši celo življenje preživijo v kletkah, brez sprehodov, brez nege, brez človeškega dotika – njihov glavni namen je produciranje mladičkov. Taki ''čistokrvni kužki brez rodovnika'' so kinološko gledani mešančki, saj le sledljivost porekla govori o pasemskem kužku.
Pogosto slišim pri ljudeh, da kupujejo kužka zase in ne za razstave in da zato ne potrebujejo rodovnika. Rodovnik in sama razstava nimata prav veliko skupnega, razen to, da na razstavah sodelujejo le rodovniški kužki. Rodovnik pomeni zagotovilo, da ste kupili pasemskega kužka, katerega starši tako karakterno kot vizuelno ustrezajo določenim pasemskim značilnostim oz. standardom.
Če se odločimo za rodovniškega kužka preverimo pasemske značilnosti, ustreznost njegovega karakterja za vas in šele na zadnjem mestu je vizualna všečnost. Za pomoč se lahko obrnete na Kinološko zvezo Slovenije, določene pasemske klube, razne forume – v največjo pomoč pa vam bodo vzreditelji sami.
Če vam sama pasma ali fizični izgled kužka nista na prvem mestu potem pojdite v zavetišče za kužke. V takšnih zavetiščih čaka ogromno raznoraznih kužkov, ki si zaslužijo topel in ljubeč dom. Tudi tukaj velja pravilo, da se posvetujte z oskrbniki glede samega karakterja morebitnega posvojenčka.
Mogoče še zadnji stavek na to temo… Kuža je kuža, pa naj bo rodovniški ali mešanček, vsak si zasluži ljubečega odgovornega lastnika, primerno hrano in zdravstveno oskrbo.
6. Kdo bo skrbel za kužka, če resno zbolite ali greste na počitnice?
Pri bolezni naj bodo prva izbira družinski člani ali sorodstvo – tako bo ločitev kužka od vas najmanj stresna. Pri počitnicah gre za nekoliko drugačno zgodbo, v kolikor si želite lahkokužka vzamete s seboj. Svetujem vam, da se pozanimate kako je z dovoljenjem bivanja domačih živalih v posameznem hotelu, kampu,… V kolikor potujete v tujino preverite ali je vaš kuža na seznamu t.i. ''prepovedanih pasem'' v določeni državi, drugače se vam lahko zgodi, da vas na sami meji s to državo zavrnejo. Če se odločate za letalski prevoz se obrnite tudi na ponudnika letalskih storitev in povprašajte o morebitnih specifičnih zahtevah (nekatere letalske družbe zahtevajo določene vrste letalskih transportnih kletk oz. boxov!).
Seveda imejte s seboj potni list za male živali (modra knjižica, ki jo dobite ob prvem cepljenju), kjer so vpisani podatki tako lastnika kot kužka ter morebitno potrdilo o zdravstvenem stanju kužka (zaželjeno).
Pri odločitvi, da kuža ne gre z vami na počitnice, se poskušajte dogovoriti za varstvo s širšo družino ali prijatelji. Včasih tak dogovor ni mogoč, zato se lahko obrnete na hotele za pse, le ti bodo ustrezno skrbeli za kužka med vašo odsotnostjo. Seveda se pozanimajte o načinu varstva ter o morebitnih specifičnostih določenega hotela.
7. Se zavedamo kakšne stroške prinaša lastništvo kužka?
Sam strošek, ki ga imamo z nakupom/posvojitvijo kužka je minimalen napram stroškom, ki jih prinese lastništvo kužka.
Naj naštejem nekaj osnovnih potrebščin za kužke:
-kvalitetna hrana (suha in mokra)
-priboljški, razne žvečke za glodanje
-pasja postelja oz. ležišče
-ovratnica/oprsnica in povodec
-dve posodici, ena za hrano in ena za vodo, ter morebitna tretja zložljiva posodica, ki jo imamo s seboj na izletih
-krtača za dlako
-poseben šampon za kužke, za nekatere tudi balzam za dlako
-igračke
-transportni box za varnejšo vožnjo v avtu ali varnostni pas za kužka
-kovinski box v stanovanju v kolikor mladiček nima varstva (na tak način preprečimo, da kuža uničuje pohištvo, kar je pa bolj pomembno – da se sam ne poškoduje med žvečenjem električnih kablov ali lizanjem vtičnic)
Veterinarski stroški:
-mesečno cepljenje proti kužnim boleznim za mladičke (zaželjeno vsaj 2x, še boljša opcija je 3x v prvih štirih mesecih življenja)
-letno cepljenje proti steklini in cepljenje s kombiniranim cepivom enkrat letno
-morebitna sterilizacija oz. kastracija
-preventivna sredstva proti zatiranju notranjih in zunanjih zajedalih, na območju Primorske pa tudi sredstvo proti filariji
-ostali stroški ob poškodbah, boleznih,…
Stroški šolanja:
-priporočen je obisk vsaj ''male šole'' oz. pasjih igralnih uric
-zaželen je izpit za psa spremljevalca, B-BH
Višina stroškov je seveda še višja, saj zamenjamo kar nekaj ovratnic za kužka, kupimo kar nekaj igračk,… Vsi ti stroški so odgovornim lastnikom zanemarljivi, saj jim družba zdravega in veselega psa pomeni veliko več kot le strošek. Tak kuža nam je v veliko veselje!
8. Zakaj mora kuža na sprehod, če mu je na voljo ogromen vrt?
Kuža je socialno bitje, kontrolirano druženje z ostalimi kužki in ljudmi je pomemben del pasjega vsakdana. Vsakodnevno srečavanje z različnimi ljudmi, kužki, pa tudi ostalimi živalmi je pomemben del socializacije, če želimo imeti ''vzgojenega'' psa. Kuža med sprehodom z vohanjem pridobiva tudi zanj pomembne informacije, in je neke vrste časopis dogajanja na določenem področju. Predvsem pa je sprehod pomemben del navezave na vodnika. Divji psi pa tudi psi v preteklosti so skupaj hodili, lovili in na koncu spali. Torej sam sprehod zadosti potrebi po vsakodnevnem gibanju, lov pa nadomestimo z igro in hranjenjem. Za kužka je vrt, pa naj bo še tako velik - zgolj ogrejen prostor, kjer ne dobiva nobenih novih informacij, niti ne zadosti njegovim socialnim potrebam.
9. Bom imel kužka v urbanem okolju vedno na povodcu? Saj nikomur nič noče!
Zakonodaja določa, da morajo biti vsi kužki, ne glede na pasmo in velikost v urbanem okolju vedno na povodcu, drugače nas lahko doleti tudi finančna kazen.
To pa ni edini vidik… Bolj pomembno je, da se med sprehodom srečujemo z različnimi ljudmi, vsi niso ljubitelji kužkov, nekateri se jih bojijo ali pa so celo alergični na pasjo dlako. Kot odgovorni lastniki smo dolžni spoštovati njihovo željo, da jih naši ljubljenčki ne motijo po nepotrebnem. Po drugi strani predstavlja kuža, ki ni privezan, nevarnost zanj in za ostale udeležence v prometu. Kakšno nevarnost? Lahko se ustraši določenega zvoka, zbeži na cesto in povzroči prometno nesrečo.
V blokovskih naseljih nimamo cest, to pomeni, da je kuža lahko spuščen? Odgovor je preprost, NE. Tudi tukaj lahko nevede prestraši kakšnega odraslega človeka ali otroka, le ta pade in se poškoduje.
Naš kuža je prijazen in se lepo razume tako s kužki kot vsemi ljudmi, zato je lahko odvezan. Zopet trdim drugače. Vaš kuža je lahko prijazen do vseh kužkov, ni pa nujno, da so oni prijazni do vseh. Dovolite jim, da imajo taki kužki svoj mir, vaš kuža pa bo odlična družba kakemu drugemu podobnemu kužku.
To je le nekaj aspektov odgovornega lastništva, na nas je, da jih upoštevamo. Le na tak način bomo zadovoljni vsi- naši sosedje, mi predvsem pa naši kužki.
Avtor: Daniela Savič
|
|
|
|
|